Ključna razlika: Glavna razlika med strukturiranim in nestrukturiranim programskim jezikom je, da strukturirani programski jezik omogoča programerju, da kodira program tako, da celoten program potaplja v manjše enote ali module. V nestrukturiranem programskem jeziku mora biti program napisan kot en sam neprekinjen ali neprekinjen blok.

Ko gre za programiranje, obstajata dve glavni vrsti: strukturirano in nestrukturirano programiranje. Vsak ima svoj jezik. Nestrukturirano programiranje je zgodovinsko najzgodnejša vrsta programiranja, ki je lahko ustvarila Turingove popolne algoritme. Najprej je imela svoje prednosti in slabosti. Sčasoma se je nestrukturirano programiranje preoblikovalo in razvilo v strukturirano programiranje, ki je bilo lažje uporabljati. Strukturirano programiranje se je sčasoma razvilo v procesno programiranje in nato v objektno usmerjeno programiranje. Spet vse z lastnim nizom prednosti in slabosti.

Glede na programiranje je glavna razlika med strukturiranim in nestrukturiranim programskim jezikom ta, da strukturirani programski jezik omogoča programerju kodiranje programa tako, da celoten program potaplja v manjše enote ali module. To olajša kodiranje, saj lahko programer dela na enem segmentu kode naenkrat. To omogoča tudi programerju, da posamezno preveri modul, preden ga združi s programom. Zato je lažje spreminjati in razhroščevati, saj lahko programer preveri in spremeni posamezen modul, preostali del programa pa zapusti.

V nestrukturiranem programskem jeziku pa mora biti program napisan kot en sam neprekinjen ali neprekinjen blok. Zaradi tega je malo zapleteno, saj je celoten program vzet kot ena enota. Prav tako je težje spreminjati in debug, kot na primer, če je v programu napaka, ki je vedno, programer veliko preveriti kodo celotnega programa, v nasprotju z le en modul.

Poleg tega nestrukturirani programski jeziki dovoljujejo le osnovne vrste podatkov, kot so številke, nizi in nizi (oštevilčeni nizi spremenljivk istega tipa), kar pa ne velja za strukturirane programske jezike. Vendar pa se nestrukturirani programski jeziki pogosto oglašujejo za zagotavljanje svobode programerjem, da programirajo, kot želijo. Strukturirani programski jeziki pogosto uporabljajo obsežne podprograme, blokovne strukture in za in in zanke, v nasprotju z uporabo preprostih testov in skokov, kot je izjava GOTO, ki bi lahko vodila do »špagetne kode«, ki jo uporabljajo nestrukturirani programski jeziki. Kljub temu je špageti kode zelo težko slediti in vzdrževati, zato mnogi ljudje ne raje uporabljajo nestrukturiranih programskih jezikov.

Primerjava med strukturiranim in nestrukturiranim programskim jezikom:

	Strukturirani programski jezik	Nestrukturiran programski jezik
Poznan tudi kot	Modularno programiranje	Nestrukturirano programiranje
Podset od	Postopkovno programiranje	Jih ni. To je prva programska paradigma.
Namen	Za uveljavitev logične strukture v programu, ki je napisana, da bi bilo bolj učinkovito in lažje razumljivo in spremenjeno.	Samo za kodiranje.
Programiranje	Program razdeli na manjše enote ali module.	Celoten program mora biti kodiran v enem zveznem bloku.
Predhodno do	Objektno usmerjeno programiranje (OOP)	Strukturirano programiranje, posebej proceduralno programiranje in nato objektno usmerjeno programiranje.
Koda	Ustvari berljivo kodo	Izdelava težko berljive (špageti) kode
Za projekte	Običajno velja za dober pristop za ustvarjanje velikih projektov	Včasih se šteje za slab pristop pri ustvarjanju velikih projektov
Svoboda	Ima nekatere omejitve	Ponuja svobodo programerjem, da programirajo, kot želijo
Dovoljeni tipi podatkov	Strukturirani jeziki omogočajo različne vrste podatkov.	Nestrukturirani jeziki dovoljujejo samo osnovne vrste podatkov, kot so številke, nizi in nizi (oštevilčeni nizi spremenljivk istega tipa).
Spremenite in odpravite napake	Enostavno spreminjanje in odpravljanje napak	Zelo težko je spremeniti in razhroščiti
Jeziki	C, C +, C ++, C #, Java, PERL, Ruby, PHP, ALGOL, Pascal, PL / I in Ada	zgodnje različice BASIC (kot so MSX BASIC in GW-BASIC), JOSS, FOCAL, MUMPS, TELCOMP, COBOL, strojna koda, zgodnji asemblerski sistemi (brez proceduralnih metaoperatorjev), asemblerji in nekateri skriptni jeziki, kot je MS-DOS jezik za paketne datoteke.