Ključna razlika: Fotografski sistem, ki sem ga poimenoval »I«, je bil odkrit pred fotosistemom II. Med postopkom fotosinteze pa se fotosistem II začne pred fotosistemom I. Glavna razlika med njima je valovna dolžina svetlobe, na katero se odzivajo. Photosystem I absorbira svetlobo z valovnimi dolžinami, krajšimi od 700 nm, medtem ko fotosistem II absorbira svetlobo z valovnimi dolžinami, ki so krajše od 680 nm. Vendar sta oba enako pomembna v procesu fotosinteze kisika.
V procesu fotosinteze sodelujejo rastline, alge in mnoge vrste bakterij. Je eden glavnih virov energije za rastline in večino drugih vrst bakterij. Da bi rastline in cianobakterije izvajale kisikovo fotosintezo, potrebujejo obe fotosistemi I in II. Oksigenska fotosinteza uporablja ogljikov dioksid in vodo za proizvodnjo kisika in energije.
Fotosistemi so strukturne enote proteinskih kompleksov, ki sodelujejo pri fotosintezi. Izvajajo primarno fotokemijo fotosinteze, to je absorpcijo svetlobe in prenos energije in elektronov. V rastlinah in algah se fotosistemi nahajajo v kloroplastih, v fotosintetičnih bakterijah pa jih najdemo v citoplazmatski membrani.
Fotografski sistem, ki sem ga poimenoval »I«, je bil odkrit pred fotosistemom II. Med postopkom fotosinteze pa se fotosistem II začne pred fotosistemom I. Glavna razlika med njima je valovna dolžina svetlobe, na katero se odzivajo. Photosystem I absorbira svetlobo z valovnimi dolžinami, krajšimi od 700 nm, medtem ko fotosistem II absorbira svetlobo z valovnimi dolžinami, ki so krajše od 680 nm. Vendar sta oba enako pomembna v procesu fotosinteze kisika.
Photosystem I vsebuje klorofil-A molekulo P700, ki absorbira valovne dolžine, ki so krajše od 700 nm. Prejema energijo iz fotonov, poleg pripadajočih dodatnih pigmentov v svojem antenskem sistemu, in iz transportne verige elektronov iz Photosystem II. Uporablja energijo iz svetlobe za zmanjšanje NADP + (nikotinamid adenin dinukleotid fosfat) na NADPH + H +, ali zgolj na napajanje protonske črpalke (plastokinon ali PQ).
Photosystem II, ki je prvi proteinski kompleks v svetlobno odvisni fotosintezi, vsebuje molekulo klorofila-A P680, ki absorbira svetlobo z valovnimi dolžinami, krajšimi od 680 nm. Prejema energijo iz fotonov in pripadajočih dodatnih pigmentov v svojem antenskem sistemu in jo uporablja za oksidacijo vodnih molekul, ki proizvajajo protone (H +) in O2 ter prenašajo elektron v verigo prenosa elektronov.
V procesu fotosinteze fotosistem II absorbira svetlobo, pri čemer se elektroni v klorofilu reakcijskega centra vzburijo na višjo energetsko raven in jih ujamejo primarni sprejemniki elektronov. V fotosistemu II, skupina štirih manganovih ionov ekstrahira elektrone iz vode, ki se nato dobavljajo klorofilu preko redoks-aktivnega tirozina.
Elektroni so potem fotosušeni, ki potujejo skozi kompleks citokroma b6f na fotosistem I prek verige za prenos elektrona, ki je v tilakoidni membrani. Energijo elektronov nato izkoristimo skozi proces, imenovan kemiosmoza. Energija se uporablja za prenos vodika (H +) skozi membrano v lumen, da se zagotovi protonska gibalna sila, ki generira ATP. ATP nastane, ko sintaza ATP prenaša protone, prisotne v lumnu, v stromo skozi membrano. Protoni se prenašajo s plastokinonom. Če elektroni preidejo samo enkrat, se proces imenuje neciklična fotofosforilacija.
Potem ko elektron pride do fotosistema I, zapolni klorofil fotoceličnega centra I. Elektroni se nato fotografijo in ujamejo v molekuli akceptorja elektronskega fotosistema I. Elektroni lahko nadaljujejo s prenosom cikličnih elektronov okoli PS I ali skozi ferredoksin v encim NADP + reduktazo. Elektroni in vodikovi ioni so dodani NADP +, da tvorijo NADPH, ki se nato prenese v Calvinov cikel, da reagira z glicerat 3-fosfatom, skupaj z ATP, da nastane gliceraldehid 3-fosfat. Gliceraldehid 3-fosfat je osnovni gradbeni blok, ki ga lahko rastline uporabijo za izdelavo različnih snovi.
